Cvetiva, obenem pa svet umira.
Strehe padajo, obrazi ugašajo,
dolgi nosovi se raztezajo do tal,
smeh zamira kot izrabljena žarnica.
Midva pa to opazujeva kot čisto svoja 
dela nepopolne shirane sestavljanke. 

Tvoj nasmeh razsvetli svet. Moj svet.
Medtem pa novice črnijo, pomlad se
prevesi v poletje, sonce pa
ostane skrito. Bum, tresk!
Objameš moj izmučen obraz in me 
pomiriš, skriješ pred nevihto. 

Bodi z mano kot s sabo;
tih, pomirjujoč in boljši.
Ustavi me kot si sebe,
preden se utopim v poplavi plastičnih idej.
3,2,1-
bi dočakal konec z mano?

Vrtim se.
Vrtim in vrtim in vrtim.
Počasi bi že najraje bruhala.

Ustavi me.
Prosim, posedi me na tla.
Povej, kaj je prav in kaj narobe.

Tvoj dotik.
Topel in mehak in nežen.
Reci, da bo vse še dobro.  

Severnik odnaša polietilenske vrečke
iz cest na drevesa.
Zatohel vonj po Dravi se širi na dvorišču.

Razmišljujoča sediš za mizo in
piješ svoje pivo.
Nisi sama.

Vkopan stojim pred teboj.

Vse zatrto prebujaš v meni.
Vedno znova.
Vedno znova.

Ta tako živi, tako sivi dan...

In veter zapiha
prinaša vonj
po dežju in nečem neznanem
v ta topel, moren zrak

diši po drevesih
sedaj v listju šelestečih
listih, ki so se pravkar rodili
in po tej toploti
v prihajajoči sivini

zemlja je topla
tako mirna
tako vabeča
in tam leži

Kot pretkana senca
spet groziš
z očmi divjine
in z obljubo vetra.

Ne veš,
da nimam več slik
niti oblik
niti porazov
ki bi jih pletla v nebo.

Ne veš,
da nimam večera
niti mrtvega jutra
niti nočnih vrtenj.