kiparim kamnino
besed
da prodrem do bistva
popolnosti dveh
ki sta vse
kar ti želim povedati

saj ne zameriš
če ti odkruške
medtem
mečem v glavo

spet je hladno v ponedeljkih
ko se sam zbudim
sedaj draga vstaja ob kavi in
in mogoče se tudi ona spominja
..vikenda
hkrati komaj čaka novega?
pri meni je tako
že v pričakovanju kratkega snidenja

delam le še prvih pet minut
potem me zajame pričakovanje
in me zbudijo
vrnejo v torek
čas pa me zopet vrne v sanje

Iz brazde
polzečega nemira,
se primikaš vame.

Čez poroženele skorje
prebranega šepeta,
te presejem vase.

Da nato celega
prevreš.
Mene, živega.

Ne natakaj mi vina.
Lahko me prevzame že kaplja vonja.

Takrat bom odložil vse obleke
svoje kože.
Se do krvi zagrebel vase.

Kosti želatinasto upepelil,
dokler za mano ne bo ostala
le še težka, spolzka membrana.

In bom gol, kakor kača.

Asfalt se mehča
v blodno brezno
mimoidočih stopal.
Avgustovska vročina
buhti in ima navzet vonj
izpare vdanih v usodo.
“Še pes si zna sam poiskati senco.”

Opazujem rosenje trave
jutro je
in jutro pozna mojo čistost.

Zato me ljubkuje.

V veter položi slike
in v kaplje na koži odtisne spomin
sestavi oblake
in vzvalovi moja morja.

Tvoj obris pušča daleč.