V soncu pretopljeni sneg
joka s streh
čisto zlato.

Kristali, ki si jih drobil z zobmi
za bolj krvav nasmeh:
tako se ti nekoč izmakne nebo;
kjer je jezik čutil svoj konec,
se zdaj odpira brezno –
omrtvičen molk.

Kristali in še več strtih src:
sestavljajo se spet nazaj
v tvoji krvni sliki;
obrambni mehanizem,
ki ga pozna smo tvoja,
(rečeno metaforično),
samo tvoja –
0 negativna skupina.

Spomladi zelena poveča
nevidno ljubezen, kot leča,
ki nam približa neznatne stvari,
in vse, kar je majhno, zgubljeno, se sreča
v njenem gorišču, kjer sreča
svoje mavrične žarke zbira in jih prši.

Včeraj sem bil v nudistični cerkvi.
Ne samo, da smo bili popolnoma goli mi,
verniki, tudi duhovnik je bil popolnoma gol,
tudi svetniki na slikah so bili popolnoma goli,
tudi Jezus in Marija sta bila popolnoma gola
in celo sveta trojica (sveti duh, naprimer,
katerega simbol je beli golob, je bil čisto oskubljen).
Stali smo tam z očmi uprtimi v naša naga telesa
in samo gola vera nas je rešila pred pohujšanjem.

"Kaj res ni nikogar, ki bi slišal to moje hropenje,
to smrtno hropenje v tej velemestni mrtvašnici?
Mar so res vsi mrliški ogledniki odšli na malico
ali na čik-pavzo?
Odprite mi že to vašo hladilnico, ljudje božji,
odprite mi, vam pravim, tu sem pristal po pomoti!
Vaši izvidi so napačni, glejte še vedno lahko diham,
nisem mrtev, samo zaspal sem, samo spim in sanjam..."

nazadnje je zmrzel mrak prhnil vame
ravno tistega dne
ko je moja senca uvila steblo tišine
in sem golčal smolnate kaplje

zemlja je nabrekala le še navznoter
ko je dogoreval oktober