|
BERI
|
Od Samo
|
|
Drevo v vetru,
drevo, ki si želi potovati,
prikovano v pomladno razbohotenost,
ki kliče po življenju premikanja!
Korenine pa se ne vdajo
in le orkan v svoji neizprosnosti,
bi lahko, z divjanjem v kaosu teme,
odnesel drevo nekam proč in ga raztreščil v smrt,
kakor da bi nekdo sredi najhujše nevihte,
na pomorsko pot z majhno jadrnico,
poslal slepega kapitana in pustil,
da ga rohnenje valov kmalu odnese v brezno morja.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od tomm
|
|
Odpustil sem čustvo duhovnih strani
ostalo meso je in moje kosti,
naenkrat svoboden kot kamen sam svoj
v svoji trdoti pripravljen na boj,
a kaj bi jaz drugo delal, hotel
enak kot nešteto generacij poprej.
Se spomnim teh časov, živeč brez zasnov
imel sem le nekaj človeških osnov;
Se oblekel vame je homo habilis,
iznesel iz mene živalski zapis.
Sedaj spet postajam v sebi zver
vračam sovražnost v notranjo dver.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od ajda
|
|
Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od ajda
|
|
Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala ostanke
školjk prisesanih na
tvoji razboleli koži
nisi se zbudila ob
dotiku raskavih skal
podrgnila si svoje
dlani na mahovju
in pulila drobce
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od matejkrevs
|
|
Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,
da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od tomm
|
|
Silovito doživljam svoje trenutke
življenje mi nudi pester program,
ljubezni sledijo strah, razburljivost
sovraštvu in trmi sem najmanj vdan.
Znati zaznati se v svoji zmoti
je želja in misel vseh nas ljudi,
ni vidne pravice v tem sosledju,
zato se trpljenje prav rado zgodi.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od MirnaVolk
|
|
Jaz sem tam
kjer ti ne moreš biti.
Tavam med nepreglednim
poljem zlatego valovečega klasja,
moje misli se zlivajo z valovanjem
zrelega žita.
Proti tlom in spet nazaj
nad navideznio črto
žitnih glav
jih razigrano premetava
veter.
Čakajo na neizbežno setev,
da se spremenijo
v minlijiv beli prah.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od MirnaVolk
|
|
Ko se bom vrnila
v moj znani svet
tebe več ne bo,
odšel boš po poti
vseh tistih, ki
korakajo počasi
po svoji cesti vsakdana.
Smejal se boš soncu
in gledal zvezde -
tam nekje,
ne v mojem svetu.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od duovox
|
|
Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.
Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.
Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od lisem
|
|
prav imaš
morala bi se zaviti v šal
s kapo na glavi
tako mrzlo piha julij
vroče poletno sonce
ne ogreje Valentina v februarju
še Blegoš takrat
ko so lica ledenela
je bil vroč
zdaj pa
tako mrzlo piha poletje
|
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Zadnja >>
| | Rezultat(i) 1 - 10 od 10444 |
|
|
|
|
|
|
|