Sinoči ti me nisi več objela. Kar stala si. Tako vesela. A sinoči, ti me nisi več objela.

Starec sprehaja psa. Pes ga čuva pred spomini.

na ostro čer je padlo,
skalnato srce.
ljudje pridejo in grejo.
ljudje grejo.
nekateri ostajajo,
nekateri ostanejo,
dokler se ne zruši vase,
zlomljeno srce.

Nismo zato tukaj,
da bi se v nič izgubljali.
Niti zato,
da bi se v povprečju topili.
Predragocen je čas,
ki nam teče.
Ključ je tisti,
ki odpira vsa vrata.
Ne razumeš,
ampak čutiš.
Jaz čutim,
a vsega ne razumem.

Pettisočkrat pod pokrov sežem
V prazno
Pettisočkrat te sanjam čisto blizu
A nikoli ob sebi
Pettisočkrat izgineš v trenutku
Ko moram na vece
Pettisočkrat umrem in se zbudim
Kakor iz nezavesti
Pettisočkrat sva se skoraj
Ozavestila v dvoje
Pettisočkrat nič
Je nič

ugašaš luči:
nadeneš jih ujete,
kristale si v oči.

Obožujem tiste
trenutke tišine,
ko spravim hijene k meditaciji.

Le smejala se je.
Tudi, ko ji je rekel naj se zresni,
postalo mu je kar nelagodno.
Ljudje v lokalu so ju opazovali.
Povabilo na kavo je postala mora.
Na videz urejena, pa tako neotesana,
šale, ki jih je tako glasno komentirala,
Ljudje so se spogledovali, ji prisluhnili.
Ko je bilo slišati le še njo, se je zresnila.
Ej ti tam, ne napenjaj ušes, je zakričala....
Natakar je pristopil, ter jo začel miriti.

Ti veš
ko se kdo
rodi
ti veš
kadar
polje spi
spomini
pridejo
in so

Gredo
gredo
gredo
po mene
da me
odnesejo
tja
od koder
ni vrnitve
gredo
gredo