Črna, siva, modra ali bo rdeča? Je na mojem kolu vendarle sreča? Ko ga zavrtim se zmeraj ustavi, vedno in znova na enaki barvi.

Pomaknem se vrsto naprej, da sem bližje, spustim jeklene vrvi srca k tebi nižje, namerno preslišim čustveno opozorilo, ponudim ti svoje zarjavelo krmilo...

Sanjam tvoj dotik.
S prsti rišeš
po mojem obrazu
slike
pastelne
pisanih barv.
Nežen dotik jutranje rose.

Praviš, da pišem lepe pesmi.
Pravim, da so tvoje besede lepše.
Tvoja čustva,
iskrena
čista
surova
organska
globoka
čudovita
citiram:

Ropotajoč kombi je opozarjal nase,
ko nas je peljal po neskončni ravnini in
je tema objemala
najini telesi.

Vsa pregreta od piranskega sonca
sva se naslanjala
drug na drugega.

Nemo zrem skozi okno.
Žaluzije so priprte.

Gledam temno nebo brez zvezd in
odsev lune na morski gladini.

Poljubljam ti popek in
božam lase. 

Svilena mehkoba oblakov
kot tančica ovila je sonce v skrivnost,
ob vznožju sneženih očakov,
krasila vsak konec je sivkasta kost -
spomin na muke junakov,
njih žrtvovanje za našo prostost.

Vprašanje vseh siromakov,
ki dar njih je bil jim vzet,
vprašanje vseh poštenjakov,
njih želja za bolj svetel svet,
odbija od vrhov se sneženih očakov,
glàsno vpije v svet:

Kdaj k soncu bo most?

Zbujen iz zimskega spanja,
hiberniral sem kot rjavi medved.
Potlačil sem nenaslovljeno in namenjeno,
ter jih skril na sredino sveta.
Za zmeraj?
Do jutri?

Odkrila si mi dušo.
Vse si razmetala po tleh
in pustila nered.
Košček po košček pobiram čustva
in zlagam sestavljanko.

Človek sestavljen iz samih verig,
drsi nad planetom jeklenih ljudi.
Zvezda na mestu srca ga prebada,
sonce strmi iz njegovih oči.

V zanke naročja zapleta ozvezdja,
okoli planeta je noč, ki molči.
Pod njim so verige jeklenega cvetja,
nad njim le auora in slutnja čeri.

Obale razpenja val mrzle svetlobe,
nad steklom iz sanj tiho veter šumi.
Razpoke so žive, ko vanj zro podobe,
med njimi odseva. In je. In ga ni.

Smešni ljudje se ne smejijo,
v otožnosti se šale rodijo.
Humor ustvarjajo da preživijo,
ko lastne napake bolijo.

Šaljivci v življenju imajo vse urejeno,
dobrovoljci, ki izkoristijo ponujeno.
Razmišljajo trezno in premeteno,
njihovo dojemanje sveta ni zapleteno.