Za sončnimi očali skrival skrbno
poglede svoje žgoče sem pred tabo,
bolestno se nasmihal, kimal z glavo
in šalam tvojim smejal se nevzdržno;

po sili s pivom se nalival, trdno
prepričan, da ne zveš kako je z mano,
a kmalu je ponos spuhtel v neznano;
pijan priznal sem ti ljubezen prvo.

In v hipu si zresnila se; z obraza
sem tvojega zaznal negodovanje
in molk nastal je mučen, neizprosen...

Prijatelja imam, slikarja
po poklicu, ki mi večkrat pravi:
"Bilo bi bolje, ko bi svoj foh ostavil
in se izučil za tesarja!"

"Kako to misliš?", ga povprašam,
on pa samo zavzdihne,
kot da težko breme bi prenašal,
pa v svoje prašne slike pihne.

"Denarja ni!", se naposled le izkašlja,
"Poglej na primer tale platna,
saj preden bodo kupca našla
mi še strohnijo, fuj in fej, usoda odvratna!

v zadušljivi soparni noči
se prepotena
stisnjenih zob
prebijava

skozi okostenele koronarke srčne dame

za prvim zavojem
za prvim udarnim valom
za prvim priokusom krvi
te učim prefinjenih kretenj kačjelasih vlačug
pokažem ti kako se preudarno ubira krhke strune časa

Zate jst pisu bi pesmi vsak dan, ampak kaj k jih preslišš in moj trud je zaman, vsebina je vedno o teb, usaka misel nate se spremeni v tako pesem, takšen rap, predn se tvoj srce zame odpre, voda na štedilniku že stokrat zavre, punca jst brez tebe ne morm žvet, to se mi vid tut brez teh besed, ti zameglila si moj um, in zarad tega sm zgubu vs moj pogum.

Že vidim te, vidim se
kako uživava v čudoviti sliki
poljub sledi, všeč sva si
všeč so nama vsi utrinki.

Jaz in ti skupaj v naravi
jaz in ti, nekje v daljave
daleč stran od vseh ljudi, strmiva si v oči.
ter mislim si, da usojena sva si.

Kar sama sebi ne priznam
da sanjam neuresničljive sanje
kar vem, a v srcu ne zaznam
si končno jasno dal na znanje.

Padam na lestvici priznanih
spotikam se po strmem hribu
prišla na stopnjo sem neznanih
zdrsnila v dol v enem gibu.

Žalost je zapustila obraz
ko sem se poslovila od večera.
zvezde so začarale luno
da je noč še močnejša in
še bolj temna.

In glej, izgubljene duše
v krogu sedeče
se iščejo in molčijo.
Pa so zvezde zaspale
čarovnijo zaprle.....
In žalost se z jutrom
znova spusti čez obraz.

objemi me v dežju
osuši soze mojega neba

v večnost ostajam ujeta
zamrzjena v času svojih sanj
ovita v tesno meglico preteklih objemov
še lepljiva od tvojih poljubov
ostajam praznih rok in žalostnih oči

želim poleteti razširjenih kril
preko meje nemogočega
želela sem, da poletiš z menoj
ta let sem hotela deliti s teboj

Čul davi sem strahotna poročila -
da v Srbiji, deželi neustrašni,
zgodil se v neki vasi greh je strašni,
ko tolpa je grobove oskrunila

in mrliče, še sveže, oplenila;
da lažje bi zlato jim v ustih našli
razklali so na pol lobanje; takšni
so ležali tam, ko jih policija

na krilih besed sva poletela do neba
vse do tja
kjer je telo žgalo občutje strasti
po klikih ure in ure divjala
razkrivala skrivnosti duše ,telesa
globoko zasejala radovednost
kdo sva

iz neta v realo sva se peljala
vsak s svojimi pomisleki
po dolgi asfaltni cesti od daleč sva vozila
ovinek za ovinkom bližje sva bila
rahel trepet rok na volanu
malček stiskajoč vznemirjeno srce
kdo sva