pot življenja,
je pot trpljenja,
pot ki v črnino,
je ovita
in je skrita.

Na tej poti,
te veliko doleti,
ovire premaguješ,
zarote kuješ,
in veliko potuješ.


včasih je boleča,
včasih nasmehne,
se ti sreča,
sreča ki je žareča.

Modro nebo,
zelena trava,
narava vsa je prepojena,
z rimami zgoščena.

Vsi bi le recitirali,
s poezijo se ukvarjali,
mi pa rajši bi ležali,
in soncu se nastavljali.

Pesnik leži, ne more zaspati,
v roke prime papir, začne pisati.
Piše o dnevu, ki se zaključuje
in deževju, ta se nadaljuje.

Nemerno dušo dež umiri,
pesem kapljic nežno igra.
Verze plete predno zaspi,
čustvena izžetost se pozna.

Razsuti tovor,
obuti raček.
Zbegani govor,
grdi maček.

Rdeči javor,
vrtni palček.
Sporni prapor,
zbegani malček.

Dobrodošli v Ljubljani,
med močvirniki, žabarji in zmaji.
Najlepše mesto na svetu,
tako se hvalijo župani.

Zaspano provincjalno mestece,
glavno mesto je postalo.
Nepomembne urbane sralce,
v samovšečne pomembneže dvignilo.

razbijas me s svojo idejo
poslusaj
ko poslusama dva slisima eno
trgas me s svojo zeljo
glej
ko gledava dva vidima eno
ubijas me s svojo jezo
poklekni
ko kleciva dva sva eno

Možje iz ozadja,
skrivajo obraze.
Krivi za padec blagostanja,
in naše poraze.?

Dokler jih ne vidiš,
vsepovprek grozijo.
Ko pa jih izpostaviš,
se v hipu razbežijo.

Gospodje sosednje ulice,
celibatu se predajo.
Krajšajo si urice,
tako, da z otroci se igrajo.

Težka noč,
črn dan.
Krhkost, nemoč,
človek bolan.

Dal bi vse,
za čarobni napoj.
Toda tako ne gre,
vse čaka pokoj.

Ene pač prej,
za druge kasneje.
Sedaj se pa smej,
da ne bo žalosti pozneje.

Sama sebi sm jamo skopala,zdej bom tuki neki casa ostala. V meni je tisoc nejasnih besed,ko mislim kako lep lahko bil bi najin svet. Prevec pesimizma se v meni nabira,ko enx eksplodira mi custva zatira.

Ucasih se pocutim kot brezno brez dna,kot zadnji dih umirajocega. Kot ptica katera zgubila je krila. Rada bi zaspala in se nikoli vec zbudila. Bolecina me rusi kot plaz melanholije,obcutek da razpadam,da srce mi vec ne bije. Ko zavrtela bi cas in te nebi spoznala,kot majhen otrok se.naprej bi se igrala. Te ljubezni ne bi bila delezna a vseeno bi bila svetu hvalezna.