Sprašujem se … zakaj
Bog ustvari
Bitje … nepopolno
Bitje … mu vdahne
Življenje …

A zdaj vem, zakaj.
Vsak se z namenom
Rodi.

Če ne bi bilo mene … ne
Bi bilo bitja, ki te
Ljubi … ne bi bilo prvega
Poljuba … ne bi bilo
Spominov.

Noč brez zvezd je kakor telo brez duše,
poglej v daljino, poglej vse te solzice ki so obtičale v neskončnosti,
solzice ki ne najdejo poti naprej in nazaj,

kličejo te, da jim nameniš zadnjo sekundo preden se utrnejo,
sekundo,ki ti odpre vrata v svet sanj
Šepetajo ti
sprehajaj se po poti v katero te vodi najmočnejši veter, to je moč življenja
sledi vetru, njegova toplina te ponese v prijetno zavetje, začuti dotik večnosti,
odidi stran od senc, razpri jadra žarkov
vdihni, ujemi srečo

Prisrčna dama, mojstersko izklesana,
unikatna, edina, karakterno neponovljiva.
Praviš: "Le k psihologu, lahko bi skupaj hodila."
Všeč so mi besede, s katerimi si me zabila.

Glava dela, ravno to me privlači,
" Vedno za vse, jaz sem kriva."
Slab človek tega ne bi mogel reči,
takšen stavek, olje na ogenj priliva.

Vidim krhkost, ki za obrazom se skriva,
čutim toplino, dobroto z ljubeznijo.
Mladostna razigranost, z življenjem se zliva,
razumem žalost, razočaranje in depresijo.

Nabirala sem
suhe južine
v flašo od Fruca, ker ima zelo širok vrat
in jih metala skozi okno.

Kakor misionarji
iz ljubezni do Đizsa
Indijanske otroke
pred mnogimi leti.

Nato sem še posesala pajčevine
in nasula mravljam svežega cimeta.

Trije pajki so umrli,
ker so se prilepili na dno plastenke,
kjer se je sušil ostanek zelo zgoščenega
in viskoznega soka.

Grozna ta negativnost,
ki razsaja po deželi.
Izvolili smo primitivnost
in glasovali za naivnost.

Čudni so časi v katerih živim,
pasem čutila, zavist me razžira.
Ni idealov, k katerim strmim,
Ozkarske zdrahe, politika se mi upira.

Delam, garam, ničesar nimam,
Stres me razstavi, meditacija sestavi.
Kar želim, tega ne dobim,
vedno trdi, jaz nisi pravi.

Preveč imam časa, razmišljam samo,
kaj bi, če bi, kako bi bilo?
Iz glave ne gre, se vsedla je v srce,
popolne resnice pa nikoli ne izve.

Se srečanja izogiba, prav tako jaz,
ne uspem pokazati svoj pravi obraz.
Ko bil je čas, iz sebe nisem spravil glas,
z dejstvom soočen, priznam poraz.

Brez muje se čevelj ne obuje,
brez jezika se strada.
Prepozno, ko zavist kljuje,
pride do zloma in do izpada.

Noč brez zvezd je kakor telo brez duše, poglej v daljino, poglej vse te solzice ki so obtičale v neskončnosti, solzice ki ne najdejo poti naprej in nazaj, kličejo te, da jim nameniš zadnjo sekundo preden se utrnejo, sekundo,ki ti odpre vrata v svet sanj Šepetajo ti sprehajaj se po poti v katero te vodi najmočnejši veter, to je moč življenja sledi vetru, njegova toplina te ponese v prijetno zavetje, začuti dotik večnosti, odidi stran od senc, razpri jadra žarkov vdihni, ujemi srečo

Ljubim te, ko si z menoj,
in ko le v mislih sem s teboj.
Ko me v trebuhu zvija,
in ko mi življenje iz srca se izvija.

V peklenskih vrtincih in božanskih vilincih te srečujem,
se z njimi bojujem, da te obdržim,
se jim prepuščam, da te ne izgubim.
V sebi se prestavljam, da ni preveč,
da ni premalo, da srce bo vzdrgetalo.

V obrazih drugih si prisotna,
v njih postavah, v gibih se vrtiš.
V glasbi najdem te, ko zvok v neskončnost izzveni,
ko jasnina v njej se izostri.
Očaran te opazujem,
ko zasanjana v svetovih tvojih knjig magijo snuješ.

Cvetele rože so vse
samo moje bilo ni nobene
le kje le kje je roža moja cveteča
na vrhu gore v globini morje

kako sedaj v morje
da poiščem svojo rožo
a na vrhu gore veter brije

dal bi življenje svoje za rožo cvetečo
da jo vidim eno samo
cvetela duša moja bi
a da meni žal ni

Tako neizmerno in priglušeno,
kakor polnočna drevesa
lastno nebo pregrnejo,
me votli tvoja sapa.

Kadar čez večere pogoltno izmakneš
plamene sajaste govorice
in zjutraj še porcelanaste glasove,
začutim raskav hlad.

Vsakič nekoliko bližje.

Vem, med prsti te pestujem,
vse od prvih kapelj zaznav naprej.