Prižgem si pisalo.
Pišem,
čutim mentol.

Nolens volens

Za časa življenja je Platon začutil,
da je viden in čuten le v ljubezni bog
on kot takšen nudi pobožnost
le z njim v srcu, ne bo nihče ubog.

Bolj ko ga je v srcu odkrival
kot edinega boga je ljubezen častil
preko izkušenj ga je vse bolj spoznaval
smisel življenja je v sebi odkril.

Ne, dve črki, svet se podre,
soglasnik, samoglasnik ničvrednika.
Iz dragih ust povžroči, srce se zapre,
človeka spremeni v mučenika.

Soglasnik, samoglasnik sovražnika,
srčna rablja iz rvojih ust.
Združena v ne nesrečnika,
nepripravljena na odpust.

Kako lepa je ta samostojnost,
ko pišeš s pisalom karkoli želiš
iz srca dviguješ nedoživeto
v svetlobi sonca vse bogatiš.

Ni meglenih oblakov, ki radi skalijo
raven življenja iz čustev želja
poslušam kipenje besed svoj'ga srca,
le piši in riši, iznesi vsa sla.

Veliko razodetje,
težave nakoplje.
Vztrajno trmoglavljenje,
sanje pokoplje.

Porinjen v kot,
na vso moč se brani.
Utesnjen tu not,
preklete sanje lani.

izdolbi me vsega
moja zvesta
membranasta beseda

kajti danes nisem
ne zven
niti pomen

le pesem

O ko bi le vedel ,kaj pomenil si mi in kaj pomeniš mi zdaj.

Spomnim se ko sem te prvič ugledala in ko sva prvič šla na kavo in na še eno kavo..in na cigareto.Spomnim se najinega sedenja zunaj in globokih pogovorov

Kam potujem sama ne vem ...

Kam potujem sama ne vem včasih me potovanje zanese v nebeške višave kjer vse je kot v raju.

Spet drugič potujem v vroče kraje kjer nič ni prav kjer vsak po meni hodi ,kjer vsak se mi v glavo smehlja

Črna zastava pred vhodom visi..zastava barve prave je

jaz sem črna ovca vedno bila .Črna prst me bo pokrila me v lepše kraje bo popeljala

.Ne bo tekel potok solza ob mojih poslednjih besedah...

Morda pa le komu bo solza iz oči zdrsnila .Še bodo tekle solze še se bo bolečina zlivala na plano.

Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.

V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.

Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-