Poslušam intrigantno kričanje neskočne črnine teme, gledam razočaranega angela ljubezni, kako premetava poteptane emocije iz enega kota sobe v drugega,
ter čutim histerijo izgubljenih duš, ki plavajo po Mariborski kanalizaciji.

nikoli ne moreš povsem splameneti v horizontalo
tudi če jo oviješ tako da ti noge bingljajo
čez jutro proti večeru

in kasneje še morda
preko mraka
vse do globokonočja

Sivo nebo brez ptic.
Siv avto in
siva cesta.

Peljem se v službo.
Vklopim gretje,
kondenz mi odkrije pogled na ljudi.
Dolgih korakov hitijo v mesto.

Čez korce globokonočnih streh
se lahno preceja bolj apnenčasto jutro.
Skromno obuto.

V brezbarvje zvonov.

Kaplja...

Tudi takrat, ko se bom cel
skrčil v verz,
ga ne bo niti za srago

več.

Prsti drsijo prek kože papirja.
Mehkoba oblike skrivnostno vznemirja.
Kot da so vklesane besede opojne
v večnost. Ležijo, smehljajo se, voljne,

da ljubiš se z njimi. Telo daš jim, dušo.
Natočiš si kupo iz verzov, da sušo,
ki grlo razpara kot noži puščave
za hip potešiš. Le za hip. Kakor sanje.

sedaj zimuješ

pod slepo pego zvezdnega pigmenta
sredi brloga
razpadlega prostorja

dokler ne presnoviš
zadnje kepe rjastega pomena
globoko iz želodca