Zebe me,
prezebla sem.

Tujka sem,
to ni moje telo,
primi me!
Kje je oltar darovanja,
da ne okamenim
za zmeraj.

Čolnič zadel je ob čeri,
nemočna lovim zrak.
Brodolomka na obali,
ovita sem v zvok narave.
Pozorna sem na vsak drsljaj.
Veter se igra z lasmi,
pljuča dihajo na glas,
sol se lepi na telo.

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v poten hrbet...
Kot mačka si spretna, četudi včasih na videz izgubljena, vedno pristaneš na nogah...
Kot mačka z vzdignjenim repom greš vstran, a prideš nazaj, ker veš kdo te najbolje nahrani...
Nič; "Muca Maca"...
Vzel si te bom kot mačko, in ugriznil v tvoj odišavljen vrat ...
Zlomil ti bom osem src, pesjanar nisem, zadnje bom pustil...

Izvrstno, dr. Mengele, pošiljka je prispela;
malo griže, predvsem tam niže, ... izmeček, pridi bliže!

Poizkus 1845 A: dopamin!
... na, pa bova videla, kako bo zdaj fin!
CRK CRK
... apliciranje končano ...
... truplo je podano ...
Ni skrbeti, dr. Mengele, ne bo nehalo smrdeti,
glej jih, kakšni so, presneti!

Objemi me z jutrom.
Na krilih vetra,
naj tvojih misli prsti...
me nežno prebudijo.

Pozdravi me z nasmehom.
Ljubezen zrcalo bo očem.
Skozi polja zelena...
utrgaj cvet samo zame.

Nabirala sem
suhe južine
v flašo od Fruca, ker ima zelo širok vrat
in jih metala skozi okno.

Kakor misionarji
iz ljubezni do Đizsa
Indijanske otroke
pred mnogimi leti.

Nato sem še posesala pajčevine
in nasula mravljam svežega cimeta.

Trije pajki so umrli,
ker so se prilepili na dno plastenke,
kjer se je sušil ostanek zelo zgoščenega
in viskoznega soka.