Ropotajoč kombi je opozarjal nase,
ko nas je peljal po neskončni ravnini in
je tema objemala
najini telesi.

Vsa pregreta od piranskega sonca
sva se naslanjala
drug na drugega.

Nemo zrem skozi okno.
Žaluzije so priprte.

Gledam temno nebo brez zvezd in
odsev lune na morski gladini.

Poljubljam ti popek in
božam lase. 

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v poten hrbet...
Kot mačka si spretna, četudi včasih na videz izgubljena, vedno pristaneš na nogah...
Kot mačka z vzdignjenim repom greš vstran, a prideš nazaj, ker veš kdo te najbolje nahrani...
Nič; "Muca Maca"...
Vzel si te bom kot mačko, in ugriznil v tvoj odišavljen vrat ...
Zlomil ti bom osem src, pesjanar nisem, zadnje bom pustil...

Mistika vsakdana,
sol zareže v rano.
Gledam te,
ko tečeš mimo.
Vsi vedo -
v meni molk
molči.

Brez presežka,
brez dosežka.
Ujetnik zablod,
brez nasmeška.

Pretepanje časa,
se na obrazu pozna.
Teža spomina,
čelo brazda.

Budilka brni sedmo zjutraj,
moja glava počiva na tvoji blazini.
Sónce vdira skósi špranje rolét,
moje teló se zavija v tvoje sviléne rjuhe.
Vrabci se nemarno derejo pred blókom,
moja ródna vas je v drugi državi.

Na tléh so tvoje dlake, ker si si brila noge v póstelji.
Po parkétu je rdéča sléd do kopalnice.

Zaklénjen v stanovanju na Rue Gaillon
kuham kavo in čakam mojo malo parižanko, ki je šla po tampóne.