Slika Matissa,
prvinski ples.
Zavidam jazu
bivajoči sij.

Tudi jaz bi bila,
prosta idej.
Objela življenje
v barve život.

preden so se skotile žolte zvezde
razvlečene čez osamelce
lijočega horizonta

spotegnjena drevesa
in hiše
barvno slepe

je tema povrgla
še zadnjo pest trepetavega molka

ter mene

Kozarček, za šalo,
steklenico, za res.
Resnica prijatelji,
gleda počes.

Bebca opazuje,
na poti ga zmelje.
Kljukcu posmehuje,
do dna ne pripelje.

Neimenovani,
z njo se ljubi.
Ljubosumni,
je med nami.

Nezaslišano,
neodgovorno,
nepremišljeno,
prenaporno?

Vprašanje neodgovorjeno,
ostaja ujeto v času.
Obnašanje nespremenjeno,
človek na slabem glasu.

Otročje,
nezrelo,
sozvočje,
odzvonelo.

Trohneče padam v votlost sebe,
kot mah preraščaš mojo dušo.
Poslušaj! Slišiš? Ni srca...
V strahu samost drgeta.

Izpij me,
bleščečo temino mojega pogleda,
vzemi ta ogenj,
kipečo mehkobo drhtečega telesa,
slap rdečih las,
ki pada po gladki koži hrbta
in boža dva štrleča popka,
ki se dvigata k tebi,
žejna tvojih ustnic...