Čez korce globokonočnih streh
se lahno preceja bolj apnenčasto jutro.
Skromno obuto.

V brezbarvje zvonov.

Kaplja...

Tudi takrat, ko se bom cel
skrčil v verz,
ga ne bo niti za srago

več.

Prsti drsijo prek kože papirja.
Mehkoba oblike skrivnostno vznemirja.
Kot da so vklesane besede opojne
v večnost. Ležijo, smehljajo se, voljne,

da ljubiš se z njimi. Telo daš jim, dušo.
Natočiš si kupo iz verzov, da sušo,
ki grlo razpara kot noži puščave
za hip potešiš. Le za hip. Kakor sanje.

sedaj zimuješ

pod slepo pego zvezdnega pigmenta
sredi brloga
razpadlega prostorja

dokler ne presnoviš
zadnje kepe rjastega pomena
globoko iz želodca

Pripadnik osovraženega podzemlja,
tavaš iz kota v kot,
tuje oči te pohabljajo,
vendar ni fizičnega stika,
ne razumeš, ker ne moreš,
tvoja podzavest je tvoje vse,
mindpower,
manipulacija misli,
za vsem tem sistemom emocij in strahu stoji on in te preizkuša,
priklene te v prisilni jopič, kot v norišnici,
čaka in pritiska gumbe.

Sanjam tvoj dotik.
S prsti rišeš
po mojem obrazu
slike
pastelne
pisanih barv.
Nežen dotik jutranje rose.

Praviš, da pišem lepe pesmi.
Pravim, da so tvoje besede lepše.
Tvoja čustva,
iskrena
čista
surova
organska
globoka
čudovita
citiram: