Pod ostrešjem besede
Sem
Le še razprt les

Na večer ko se mrak pretegne
Čez kosem
Razbarvanih brez

Se vitko spotegnjene sence
Kot pesem
Scedijo prek dreves

Preden zadnji odmev povsem ponikne
Kamenim
Skozi razpoke spečih očes

V prvi krik

Prižgem si pisalo.
Pišem,
čutim mentol.

izdolbi me vsega
moja zvesta
membranasta beseda

kajti danes nisem
ne zven
niti pomen

le pesem

Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.

V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.

Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-

tako zgodaj da jutro odteka
skozi kanale obnebja

si odeneš haljo jutranje slane
in se pregneteš v dišave
ki jih ljubosumno hraniš le zase

ter rezko zadišiš še navznoter

Bla, bla, bla,
Zmeri jaz vse kriva
Zmeri naredim vse
Narobe.

Bežim v Ljubljano.
Ne soočam se s
Težavami.

Vsi imajo prav
Mešanje črk
Harvey Norman
Je Avstralski
Toda jaz nisem
Pametna.