Skozi izpraznjene sobane pomena
se tihotapim vate.
Prikrito, kakor stemnela senca.

Mezim, povsem brezslišno.
Le še lakomna zver sem,
ko oblizujem tvojo bližino.
Dokler te dokončno ne razmesarim.

Vame zarineš topo želo,
ko se razraščaš čez prostor, ki več ni tvoj.
Pa tudi moj je le še malo.

Srago za srago.

vse je

raskav gib obnemoglega ponočnjaka
skrhan odmev prvega zvona
plašen premik zmrzlega jutra

pogled ki pase lakoto brezbarvja

Kozarec vina je smodnik v moji peščeni uri.

Ne bom te budila
v rojevanju jutra
osame zaledenelih sledi
izgubila se bom
v sanjavih kodrih
razbrazdanega večera
(navijal si jih s prefinjeno
gibčnostjo prstov)
ko so izginile samotne poti
(ni jih še prehodil tvoj korak)

razpršen sem kakor bog ki sestopa
vsako jutro znova
iz ravnic obzorja

povsem take barve
kot okrušena skodelica iz katere piješ čokolado
in vanjo umešaš smetano
kremaste tišine