Za prostorom misli kot uspavanka
plešeš in gledam te v modrini.
Roke ti drsijo med valovi.
Nikakršnih okrasov ne potrebuješ,
da bi bila utelešenje popolnosti.
Ali skoraj.

Jesen, ne ljubim te, samo gledam.
Velika si. Še sama ne veš, kako.
Spet je čas zate in dve minuti za piko.
.
.
Okrog zapestij, da boš prepričana.
Srce mi bije kot noro. V dlaneh,
na drugi strani sonca.
Ne bom drugi človek, drug
obraz.
Še ti bom lizala hrbet.
Še te bom gledala, kako spiš.
Pod ritmom med ženskimi telesi,
po katera sva prišli.
A na koncu bova druga drugi grizli stegna.
Še ena minuta za piko.

Kadarkoli zagledam črno mačko,
ki mi prečka pot,
me zamika, da bi jo ujel
in posprejal s solzilcem.
Nobene oči ne jokajo lepše kot mačje.

Počakaj me.
Na isti postaji kot prvič.

December.
Črni lasje.
In črni lasje.
A sijalo je sonce.
Morda si bila ti.

Norost.
Popolna usta.
In nekaj podobnega prvemu.
Toplo je bilo.
Morda si bila ti.

Šminka.
Bel plašč.
In črn plašč.
December.
Morda si bila ti.

Lahna
igrivost
večerne
sape.
Vzdolž
poti
prepognjene
krošnje
dihajo
v parih.

Naučila sem se na pamet. Vse bližnjice.
Pa vendar bi te poljubljala drugače.
Vsako sem drugače.

Ironija sreče te bo vedno plašila.
Takšna pač si.
In morda te zato nočem.

Dotiki angelov. Neznosno težki so.
Nikakor ne morejo doseči konca.

Bolečina.
 Umirava,
 kot odzvanja dan v bližajoči se noči.

Zakaj?
 Ne dojamem,
 kaj hočem s sabo in s tabo.
 Z nama. 

Ne!
  Prepozno je.
  Noč bo prišla in odrinila te bom.
  Oprosti. 
  Saj veš, da sem zgubljena v sebi.