Lepa… sem, baje…
Pravijo… da bi me. Tudi jaz, njega, njo, tebe, sebe. 
S strastjo, daleč naprej od konca.

Pravijo… da bi me. Hvala, tudi jaz bi... 
Le tisti mali glas se še upira: 
S kom bom pa dolga jutra pila kofe? 

S strastjo, daleč naprej od konca
bi gledala sončni vzhod brez besed. 
S tabo, ki me gledaš in vidiš z dušo.

posejem razmisleke 
odplavljenih ogorkov         
se razčetverjena pogrezam     
v polnost pregreh      
sesedam v mulju       
zloščenih
podočnjakov
gnetem zamaščene spomine
precejam možganovino    
požiram ostanke premetanosti 
gola se zlevim         
odrastem v rastlinjaku
prilepljena na vroče steklo 
zlezem v pestič

Dva metra, aktovka, kravata
in svetleče bela srajca
pod obleko zadnje mode
niso mogli skriti tistega
odmaknjeno prastarega pogleda,
ko si z največjim zadovoljstvom
namesto mleka tokrat
srebal kokakolo.

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Mašina črna, kilometrina velika
in luknje v mojih odbijačih.
Čeprav poznam vse trike,
nikdar ne registriram Cordobe.

Na avtocesti, v vetru
mašina črna, brzina velika.
Smrt me pričakuje
na sedežu v Cordobi.

Joj, kako spolzka je cesta!
Joj, moja vrla limuzina!
Joj, ko me smrt pričakuje
na sedežu v Cordobi!

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Črvički se hranijo z možgani,
zajedajo se mi v misli.

Plast po plast odkrivajo skrivnosti
zažrte v tkivo in skrite pred vesoljem.
Skozi luknjo v temenu jih kažejo svetu.

Gol se valjam v mlaki krvi in posranih laži.
Obdajajo me lačne hijene.

Strgal si bom kožo iz obraza in
ti pokazal svoj pravi jaz.

Pogledal te bom v oči in ti priznal.

Če je dež,
zakaj igraš sonce?