Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem. Pod sonce, vetrove.
Čez vse dni, ko sem drevje
obešene kože.

Dokler se dokončno ne izvotlim vate. Kakor reka.
Polna zatrdelega mraka
nad težo presušenega poletja.

Prebiram si kože.

Iz obešalnika
razbarvanega pogleda,
jemljem vsako zase.
Razpiram med prsti, kakor razlito življenje.

Pomerim jo. Na kratko.
Vso trepetavo
in bledo.
Da jo takoj zatem odvržem. Raztegnjeno.

Presneto...

Jezen,
razočaran,
žalosten.

Neumen,
neučakan,
zamerljiv.

Primitiven,
neodločen,
zapraljiv.

Zaslepljen,
neustrajen,
neiznajdliv.

Imaš me
položena sem ti k nogam
skrivam sence pod tvojim oknom
kljuvam ostanke
in vem
da jutri obstanem.

Čeprav me nebo klofuta
in se mi smejijo bogovi
za hrbtom mi rastejo trnji
in globina temni

še vedno podplati letijo
čez obzorja nebes.

Skozi globine prihajaš
daleč od ptic, ki resnično letijo
in nosiš naročje neba.

Nekaj v meni strašljivo igra.
In rime nocoj ne molčijo.

Kričeče stojijo
in razgaljena sled je zarisana v tla.

Skozi poletje sem šla,
s kakšno priložnostno zimo
ki z viharji pod krinko snega
nosila je v znanje zavito
resnico srca.

Zdaj pa znova stojim kot otrok
s svojo igro
pred polnim zabojem igrač
in grabim v naročje edino dobrino
s katero ne smem se igrat.

Le zakaj sem tako mirna
nihče me ne gnjavi
ne dogaja se nič strašnega

vstanem, delam,
jem, pijem,
hodim, pišem,
ja - ljubim se
(tako se lepo reče pravijo)
misli imam polne
groza - tv nanizank
pravijo da bo treba
tudi na dopust
le zakaj -
da bom vstala
jedla, pila,
plavala, hodila,
slikala
ja še - ljubila se.