Silno je dogajanje v notrini,
atomi povzročajo reakcije,
podvajajo se frakcije,
jaz sem skrita v votlini.

Dogodje se naprej razvija,
prisvaja vse si domišljije,
z balzamom me vso umije,
sem bela, mehka lilija.

Zdej me srce več ne boli, ostal so od tebe sam še spomini, nočm te več v svoji bližini, o tep razmišlam sam še v tišini. Ko me pokličš ti rečm adijo, ko me vidš se moje oči poslovijo, obrnem se stran, grem dalje svoj lajf in mislu si boš, da si dubu ta fajt. A ubistvu sm zmagala jz, ker končno sm spoznala, da za tabo, za tabo za brezveze sm jokala. Valovi boleči iz mene so lil zato, da mam zdej pred tabo loh mir.

Prijatelja sva midva,
dolgo se že poznava,
vedno dobro se imava,
nikoli se nedama,
ker lepo je nama.

Midva okoli se vrtiva,
ljudem res nora se zdiva,
in vse več,
takšnih trenutkov,
močno si želiva.

In ti še ne veš,
v vesolju si sama,
meglica v času,
v prostoru brez sanj.

Vsa tvoja iskanja,
v močvirju obupa...
zadnji nežen dotik

...

in nova eksplozija omame.

pajčevinasto krilo nosi
splavarka mojih misli tokov
bosoroga

V svetu pretrgane mavrice
ni nikakršnih senc
v moji duši
tako ranjeni in krvaveči
počasi vzhaja sonce.

V svetu prostranih vrtov
ni več dvoma
v mojem srcu
še vedno preklanem
se nejasno kaže mavrica.

Ovila bi roke,
okrog tvojih misli.
Zarila bi noge
v tvojo puščavo.
Iskala bi smisel
v tvoji tišini.
Nosila bi breme
tvojega dela.
Verjela bi v naju,
s kožo objeta.