Sonček naj te greje
Veter naj solze posuši
Misel naj te name pomiri
Čeprav si daleč, daleč stran
V mojem srcu si 
Daleč, daleč ti 

SREČA ISKANA V OČEH PA RAZIGRANA
POT DO SREČE KOVANE V NAS ISKANE
SREČA OBSTOJOČA V NAS PA KDAJ BOLEČA
SKLEDA POLNO DOBROT SKLEDA PRAZNA SIROT
BOLEZEN SKOZI ŽELODEC LJUBEZEN SKOZI SRCE
ŽIVLJENJE NAŠE JE KLJUČ DO NAŠE SREČE POLNO VREČE

Barve odtiskujejo si pot,
na belo platno.
Iskrivi notranji prostori,
brbotajo v domišljiji.

Svoboda, glej!
To telo ustvarja.
Iz votline molka stopa,
v slapu se pretegne.

Kapljic tisoč!
Vsepovsod prše.
V pogledu motnem,
kristali se iskre.

Napojena prst,
zdaj barve meša,
da rôke proste,
zaplesale bi svoj krst.

Z majhnimi koraki,lahko ustvarjaš novo pot.
Silaki tega časa, nimajo moči,
da premagali Duha bi, v srcu notranjih oči.

Ustvarjanje v ljubezni - sila večna.
V svetu popredmetenih ljudi le bežnica,
dokler ne izkusimo lepote - méjnica.

Zamisel, v gibanju rojena, govorí.
V živosti spreminja svet,
da človek ne postal bi, vase ujet.

Ustvarjanje prilíči se osebi,
v ritmu harmonije, se pojavi.
Človek ustvarja v lahkosti,
moč ljubezni ga vrti.
Navdih daje mu zanos,
v avanturo vstopa gol in bos.

Prihaja tiho, vedro ali noro -
svobode vonj naznanja,
in pot si utira v naša srca. 

Tja veter vstopa na stežaj,
in oči nas vabijo prevzete,
v večni tukaj in zdaj.

Nocoj te ne bo.
Ni te bilo včeraj in
ne predvčerajšnjim.
Že tedne te ni.

Spočite zenice gledajo
svet okoli mene in
vidijo druge ljudi.

Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka,
življenje živi, kot ga hočeš ti,
vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali,
kaj svetu bi od sebe radi dali.

Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti,
morda pa biti sam, ti prav leži,
te na bolje spremeni.
Samote se nikar ne boj,
saj si vedno sam s seboj.