Minus tri dni,
zunaj sneži.
Minus dva dni,
povzroča skrbi.

Petindvajseti marec, sneži,
do štiridesetletnice še dva dni.
Le številka, ki ničesar ne spremeni,
ne prinese sreče, ne prežene osamljenosti.

Star pijanec ob cesti hodi-
malo sem ter malo tja.

Sploh se ne zaveda,
da v tovornjaku sedi pijanec mlad
in proti njemu divja.

V glavi se oglašajo različni glasovi,
ki vodijo me skozi življenje.

Čustva v prsih razbijajo kot zvonovi,
ki vzbujajo mi hrepenenje.

Kam - razum ali srce?

Biti izgubljen,
zmeden, prestrašen,
ko greš sam skozi temen gozd
ni nič takega,
če veš, da tam živi pošast,
ki poje vsakega.

v grmovju se skriva obilje
in veter čez pomlad
pa zjutraj še zaskorjen snežni copat

ampak nedaleč stran

ostaja ob meni
a nima nič z mano

kot dež
ki nastavlja jakost soncu

si ti videl
noč narediti dan?
vsak dan

vedno
vedno je z mano

je jakost
je jaz
ko me ni

v rdečih čeveljcih

in vendar se sprhnela razdalja kosmiči

zraven pa tudi še čas
izpod drevesa
ovitega v natrgane trakove ščebeta

Vsiljivci so v moji glavi,
ta gomad mi razjeda um,
glodajo in glodajo nepridipravi
sovražnik spil je moj pogum.

Truden sem že in slaboten,
iščem misli zdrave pa ne gre,
v glavi ničkaj več ponosen,
tujih misli grizejo zobje.

Zamišljam si, kako ležim ob tebi.
Igra nama lepa glasba,
sobo pa krasi prijetna topla svetloba
pridušenih luči.

Dober bordojec nama draži brbončice,
ki jih z lahkoto potešiva z nežnimi, počasnimi poljubi.

Toplo je.
Prijetno je.
Čutiti te ob sebi.

Dve leti sta minili,
nikjer nobenega smerokaza.
Ničesar nista spremenili,
dekle ostaja brez obraza.