Tisti dan je morje pljuskalo
skozi uho skale kot iz golide.
Tleskajoči udarci slanice
so pomikali pesek,
ta pa je neenakomerno
pokrival pošvedran klobuk.

Nartni jermen sandal
se je počasi sam odpel
in podplate je začelo narahlo gristi.
Obojestranska napetost
je v nekem trenutku tišine
vendarle zadihala v koristno sožitje,
zavest pa se je znova lahko
napolnjevala s pravo srečo.

Večer nad kavarno.
Blodi s presahlo glavo.

Kakor ogromen siveč golob pod mizo,
opreza za zadnjo dnevno luščino.

Pogoltno.

Globoko čez škatlasto obzorje
se zgoščajo ljudje.
V pregnetene sence.

Brez kože.
Brez usedline.

Danes tako pesknate.

Ležim pod odejo.
Slutim bližajoči se vihar.
Iz vetrne oaze bodo pridirjali kameleoni.
Spreminjajoč barvo mojega telesa
bodo v njem iskali sonca,
da bi dobili krila.
Nato se bodo zabubili na mojih laseh,v katere je ovito moje presihajoče srce. Vetrna oaza čaka. 

Samo za precejeno sled dotika oddaljeno.
Popoldne.
Pijansko navlečeno čez obledelo horizontalo.

V pomečkanem srajčnem žepu tihotapi celo nebo.
Ali pa trepetavo miluje izgubljeno besedo.

En sam otroški vzklik nižje.

Ljudje.
Hiše.
Drevesa.
V najožjem hlačnem zavihku presušenega granita.

Zjutraj so vse sence kamnite.
In utesnjene kocke
iz spolzke sredice tlaka, povsem mehke.

Oblivajoči koraki
sedaj postajajo ihtavi otroci.

Precejajo ploščate odmeve.
V krogle.
Elipse.

V pršeče cvetje nad kožo poletja.

Brez skladja.
Brez prileganja.

Govori počasi
skozi tiho simfonijo vetra
skozi pljuske valov
stiskajoče
ob skale mojega življenja.

Govori iskreno
skozi zaprašene vrtince peska
skozi grla mojih glasov
tresoča ob hihitanju bogov.

Govori mi
skozi tančico stkano iz oblakov
skozi ples obcestnih brez
skozi luč sijočo na betonsko plažo
skozi utripe valujočih mest.