tišina se je sprijela
z ostanki šepetov
na koščenih vejah
odmrlega dopoldneva

Otroški vriski
Kepe za ovratnikom
Smog v nasmehih

Skozi mesečino bom pila
in izpila
kapljo orosene poti
ki je ostala
ko sem postala
vzneseno daleč.

Pila bom za dni
skrite pred poljubi
ko si na izgubi
če podležeš beganju oči
in besedam o obljubi.

Naj ostane
stotinka skozi katero
se vrtinčijo stoletja
naj ostane
beseda vzročno bleda
in posledično sprejeta.

Ostale so samo kosti,
brez mesa
znanilke časa in daljave.

Vse je utonilo v tebi,
v meni,
v času, ki molči
in nič ne da
le nekaj vzame.

Morda sva dva.

Morda je končno konec drame.

Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.

1.
Nosi Luč.
Stopi vame.

-MOLK-

2.
Odide.
Brez Besed.

-ZIMA-


3.
Vrne se.
Preveč Besed!

-LISICA-


4.
Beg.
Drobljenje papirja.

-BEDAK-