Obrobne steze so popeskane.
Dolgčas jih poglablja
v grobozrnate misli,
ki spolzijo kot nebistvene.

Glavna steza je travnata.
Vedrina kar bosa pritaplja.
Finozrnati polžji okruški,
strastni poljubi podplatom,
so za vedno tvoji.

Ona je lepa,
v svoji preprostosti.
Ona je zanimiva,
v svoji izvirnosti.
Ona je popolna,
v svoji enostavnosti.
Ona je genijalna,
v svoji spontanosti.

Z glavo obrnjen proti zemlji,
ležim na travniku.
Hladna rosa boža mojo kožo in
jutranje sonce greje telo.

Črički drgnejo s krili.
V daljavi slišim traktor.
Sosedov pes drvi kraj mene in
z repom mlati travo.

Ozrem se proti nebu.
Milijon regratovih semen.

Primem te za roko in
jo nesem v usta.
Okušam jagode, ki
si jih nabirala pred pol ure.

Izginjajo glasovi.
Odmevajo v daljavi.

Za nohti so plasti emajla.
Kri se meša z milnico.

Srce bije v ritmu tkalskih
strojev.
Pljuča reže srp.

Ti si zadnja misel.

Telefon pretrga molk.
Kličeš?

Glasovi spet so bliže.
Zrak napolni pljuča.

Scvrti smo, gospod,
scvrti in scmarjeni.

Že prismojeni, gospod,
med sabo sprijeti kot bi bilo meso
vsakega tu od nas
tvoje meso, gospod.

Moli, gospod,
moli k nam,
scvrti smo.

Od vetra nagnjeni smo šli na pot,
šli smo na pot, da se upognemo tam
nad koritom in kadunjo.

Danes,
z vso sončno pravico
prebujen na najbolj
zarotniški način.
(Že vstajam, se že
svetim - zlog za zlogom.)

Spodaj, na razgreti plošči časa,
kjer ti, bog, kuhaš svoj molk,
se že s protezo zapisuje
nekakšno pohabljeno pričevanje:
mojih vsakdanjih sprehodov
pretresljivo zavozlani
labirint.

Luč, ki si bila nekoč
moja priča, zaveznica, ga
razvozlavaš?