Tisoče migetajočih lučk,
posejanih v pravilnih vzorcih,
kot bi jih postavil zemljemer,
je v noči oblikovalo najine sence.

Vrata so bila na stežaj odprta,
vabila so nočne ptice
v spokojen dom mrtve tišine,
ki je vela med nagrobniki.

Hladno je.
Smrkelj mi zmrzuje pod nosom
in me cuka za kocine.

S premraženimi prsti
prinesem cigareto do ust
in izsesam življenje iz tobaka.

Kajenje povzroča impotenco
in pljučnega raka.
Kadilci umirajo mlajši.

Sedaj te ni.
Kot da se ne bi
nikoli smejal
mojim strahovom,
kot da nikoli
ne bi sušil mojih solz,
nikdar poslušal
moje bolečine.

Danes sem oblekla rdeče perilo,
črno je ostalo v predalu,
kdaj že mi je rekla,
da je črno negativna energija
ampak meni je bolj seksi.

Dnevi rdeče energije 
se tudi končajo.
Zvečer v sobi
sem se ogledovala
v ogledalu,
saj ni tako slabo
tole rdeče perilo,
ti nisi rekel nič
pravzaprav me nisi
niti pogledal.

Utapljam se
v večernem soncu
polnem nevidnih senc

brez obraza
ne zaznam jih več
jih je toliko, da
počasi tonem v njihovi črnini,
ki mi leze v oči,
gleda v ušesa
zastira slepečo oranžnost.

Pesem škržata
z nasmehom sončnih žarkov
razvnema hraste.