Gledam
Opazujem
Pogled mi šviga znotraj njih

Dragocenost tipam
Skromnost
Verigo hvaležnosti
Blaženost

Ne stopajo kot svetniki
Ne dihajo kot angali
Ne zibajo se kot veličastni
So le ljudje
Tragični liki v okviru pristne slike

Veselje, sreča in smeh do solz.
Soba napolnjena s pozitivno energijo.

Dan za dnem.
A, ko odideš,
ostanejo le turobne stene,
prazna postelja in
vonj tvojega parfuma.
Še tvoja senca izgine.
Ostanem sama.
V temačni sobi.
Prazni.
Ostanejo le žalost in solze v očeh...
Ostane le spomin...

Spomnim se vetra, ki
ti je kuštral lase, ko
sem bral prihodnost
iz tvojih dlani.

Spomnim se nasmeha
na tvojem obrazu, ko
sem ti pokazal prežvečeno hrano
v svojih ustih.

Spomnim se topline, ki
je žarela iz tvojih oči in
grela moje srce.

Nocoj bom poslušala glasbo,
ki ne bo otožna,
nocoj se bom glasno smejala..
morda bom zaplesala,
nagajivo,
kot sem včasih znala,
te bom pogledala čez množico
in vedel boš,
da je čisto vseeno,
če je zunaj jesen,
saj so najine oči mlade.

Nocoj,
pridi pome nocoj..

Gledam tvoje polne ustnice in
iz glave ne izgine slika
njegovega jezika, ki
se kot slinast polž
zariva globoko v tvoje grlo.

Vidim njegov penis, ki
ti riše nasmeh na usta in
tvoje lepe očke, ki jih
pripreš, ko pusti svoj življenjski eliksir
na tvojem obrazu.

Obsojen na dolge in
neprespane noči,
se prepoten zbujam
v postelji in misel o tebi
je še vedno sveža.

Obsojen na srbečico v očeh, ker
mi dnevna svetloba reže 
nespočite zenice,
ne vidim sveta okoli sebe.
Le tebe.
Le tebe.