Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila;
nato me je povabila v ordinacijo

preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu

to je tako, kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno
mi je razlagala in mi
neprstano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.

Lahko ti govorim o življenju ptic,
o jeziku delfinov,
o vojnah brez smisla,
o vseh mojih prejšnjih življenjih...

Ljubezen...
o njej ti ne morem govoriti,
je nisem poznal,
morda je bila nakazana, nekoč...

Odplesala je
preko gnilih desk
izrabljenega odra,
k vabeči ulični svetilki,
na koncu ulice.

Danes dežuje,
jaz pa sem kakor sonce
Sijem za tebe.

Danes me je strah
praznine, ki prihaja.
Jutri je blizu.

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki…

Včasih če pride torek
te vedno čakam.
Skupaj pijeva kavo
dokler ne prideš.
Potem se nasmehneva.