Skozi jetra
sežem po
zvezdah
jutranjega
psa.
Uničujem
vse kar
je
lepo.

Kako strašná
lepota je človeka.
Na prvo žogico
bi skorajda ga vzljubil.

Mraz v meni. Hlad.
Nekoč toliko smeha.
Pritoževala sem se nad njim,
ker mi je delal gubice ob ustih.
Tisto črto, ki še sedaj j...

Bolečina, ki je postala nema;
izgubila je ego
in se razblinila v vseobsegajoč vakuum.
Občutki spremenjeni v večni "ne v...

Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem...

Prijateljem se utrujen zdim,
zelo slabo spim,
sem neprespan,
ker sem zatrepan.

Tega oni ne vedo,
zato ...

Kako si daleč vstran od mene,
zakaj mora biti to tako,
da ne čutim teh tvojih poljubov
in pozabljam kakšni so….
Žalostni ...

I.

Pritekla si stran. Odmev. Odveč
od mene, daleč k meni. Tja.
Kjer ni brez sonca, ni brez zemlje,
ni brez vonja. Blizu telesa...

Čas je morje,
do skrajnosti brezmejno,
nikjer se ne začne,
mu konca ni.

Veter, tako nežen in božajoč,
se prelevi v burjo, naglo in sunkovito,
ki prevrača pred seboj vse kar pride ji naproti.
In končno, n...