V svetu pretrgane mavrice
ni nikakršnih senc
v moji duši
tako ranjeni in krvaveči
počasi vzhaja sonce.

V svetu prostranih vrtov
ni več dvoma
v mojem srcu
še vedno preklanem
se nejasno kaže mavrica.

Ovila bi roke,
okrog tvojih misli.
Zarila bi noge
v tvojo puščavo.
Iskala bi smisel
v tvoji tišini.
Nosila bi breme
tvojega dela.
Verjela bi v naju,
s kožo objeta.

Iskanje poti,
bežanje pred sabo.
Surove besede,
namišljene zgodbe,
odsevi črepinj.

Telo krčevito,
skrito v temi.
Pogledi dvoumni,
napačni koraki,
s peskom zasute besede.

sčasoma

ne bo več glasov
niti rok
ki bi se še zajele
pa tudi ne dovolj zemlje

da bi jih lahko povsem preplastila

včasih jo nemo gledam
sprašujem
ko se bosa prestopam

na ošiljenem kamnu
zaplešem
na konicah vseh misli

se vkopljem v temo
osvajam
njihov pogled v meni

In odmevam.
Odmevam.
Evam.