Ljubezen je kot strela,
te strese in preplavi,
nihče pa ne želi strelovoda...
Ali udari strela večkrat?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Najlepši so modri.
Metulji.
Lebdijo nad morjem.
Okopani v očeh
modrih ljudi.

Prikradla si se v moje sanje,
bosih nog, krhka kot snežinka,
božal sem ti lice, oči, lase,
bele prsi...

Jesen, da listje kri preliva.
Rdečil se je nazobčan list izdanega javorja.
Odmaknjen je pokril oči hladne.

Ne vem kako ti naj povem,
da rada te ima,
ne vem kako ti naj dokazem,
da s teboj se fanj imam,
ne vem zakaj,
a preproste vem,

da ljubim te.

Popila bom katran iz tvojih pljuč
prisesala se bom na tvoja rebra
in sesala alveole

Objemi in poljubi me,
nežno, kot znaš le ti,
naj skrita želja me ponese
v tvoj objem.

Ljubezen je pesem,
ki pojeta jo dva,
zapoj z menoj moj poet,
da skupaj pojeva.

Bodi daleč, Ti.
Ker od blizu
splašim še sebe,
s tem utripanjem
srca v možganih.

Daj, sleci se hitro
in ne se dret.
Čez pol ure moram nazaj,
saj veš...

Vse je izgubilo sijaj,
ljudje izgubljajo vrednost.
In ti?
Ti stojiš sredi sobe,
gol, izčrpan in bled,
s srepim pogledom v nič.

Popravi si saten na bokih, prijateljica,
in nama znova natoči
svojo svileno okrutnost
v olje večera.

MORDA, NEZNANA ZNANKA,
prideš VSA BELA,
kot STOPINJA v snegu,
da ČUTIM TVOJ OBJEM,
da rečem: ŠE SONCE NE SIJE LEPŠE OD NJE
in SRCE NAJ BIJE ZA ME!

BOŠ LAHKO?

Podoživljam spomine.

Ne želim trgati nevidnih niti,
ki pletla sem jih s teboj.
Ne želim zaspati v objemu blazine
in vonju po tebi …
Ne želim se v novo jutro prebuditi
z okusom slanih solz v ustih.

srečen sem, kar žarim,
končno,
pofukal sem... njen cekin.

bi te moral takoj,
prasico,

Pobožaj to mogočno preprogo videnega.
V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj.
V odhajanju je delček vračanja.

Polja polna so življenja
v jeseni.
So požeta polja, polna ptic.

In ptice poletijo
v dan meglen...

Barva se kosmiči v višino razkajene megle.
Palma na produ samosvoja, samorodna.
Glave nekaterih so trd oreh kosmate duše.