buden sanjam
slišim tvoj glas
čutim vonj, objem
neznana
znana neznanka

Picasso in Jacqueline. Muza norosti.
Rada imam ta prostran travnik neskončnih idej.
Moder mehurček. Zelen smrček. Tebe.

Izbirek teži k obstoju smisla.
Verjetnost pravilne izbire ne more biti smiseln.
Izgubil bi se občutek instinkta.

Trpljenje in prava ljubezen
klečita druga pred drugo,
zraščeni s hrbtenico usode.

Še slišim tvojo prošnjo,
šepetajočo:
Objemi me.

Led je razbit
sedaj lahko govoriva
o dereči vodi
lahko jo zajemava
z odprtimi usti
pomlad prihaja
ogrej se na slapu mojih besed

Raztrgane bele niti
pajčevine spomina
sam na pšeničnem polju sredi zime
svet pa velik in prostran
neokrnjen pred tvojimi nogami
sam

Sva svobodna
kot ptice v letu,
ustvarjena za skupni let.
Si to želiva?

Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.

Kot potok, ki si utira pot,
je tvoja misel.
Rada bi ustvarila
si svojo pot v mojih mislih …

To je vaš svet.
jaz sem prišla samo mimo!

Si moja zavora v sili,
ki me sili,
da zaviram,
kadar je sila.

Biti ljubljen. Ljubiti.
Zabiti to življenje konstruktivno,
eventuelno seveda crkniti.
Kar ni bistveno.
Bistveno je nekaj drugega,
vsekakor pa ne crkniti.
Upam.

ko sprožim metronom
mi gre na slabše

zato polagam
roko na prsi
in šele tedaj
lahko shodim

Zašla sem na otvoritev Medane
in nenadoma stala pred tvojimi
minutami. Čudim se
nama. Nama in mojemu sivemu
macesnu. Ali veš,
da ga opazujem ponoči?

od ploščate svetlobe skozi jutro oči -
drsim v tik tak dan -
love(č) metuljev besednjaka -
ga ni, ga ni -
bo v slamnato košaro popoldanskega piknika padla hruška -
sok -
sladek sok - cedečih prstov?

Po kosilu kis kače sik
ki se sonči na skali

Te piči
ko senčiš v senci

Minus tri.
Še vrtnica je osteklenela.
Minus štiri.
Pa zdaj?