gola dolina
udirajoča se tla
ljubljnasko barje
 

Je zaslutila,
ukrivila se je reka
in napela.
Puščica vsak čas bo izletela.
Zato ne poj več
ptica žalostno ob bregu.
Se priklonilo dno je nebu.

Ko vdihne,
naj se odprejo kakor cvet človeku rame.
Ko izdihne,
naj bo svoboden kakor ptič.
In bo začutil šum življenja,
v šumenju srce,
v srcu ključ.

Ni srce.
Ni duša.
Ni misel.
Tudi telo ni.
Je lebdenje.
In vedenje.
In čutenje.
Je bilo. Je. In bo.

Na avtobusu igra zlajnana melodija,
počasi lezem skoz mesti prah,
nazaj v naročje rodnih Haloz.

ena ura ni isto kot ena ura

populiva si zobe!
tračnice tirijo.
iznašla sva dvotirni izhod iz tega ortodontskega želeja. 

a
ko
dežne
kaplje
spoznajo
svojo usodo
padca v blato
je že prepozno
da bi ostale
na nebu

Na nebu oblak,
me spominja na tebe.
Glej, že dežuje.

a vam je žal
za plankton?
jebeš kite.

Izvabi nasmeh,
naš kuža - kepica dlak,
vsakič, ko kihne.

Svet je spolzek
- reši se, kdor se more -
polzi mi skozi dlani.

Od tega trenutka dalje bo moja edina
terapevtska kopel morje mojih solza.
Sol bo razjedla mi kožo in telo.

Poletel skozi dim
umazal si je krili svoji
črni krokar.

Ugasni že luč,
moje telo od vročine žari,
naj ono prostor razsvetli.

Kaj čakam na klic?
Torej čakam na nič.
Končno klic. In res. Nič.

Poletim drugam
se ustalim in
šele takrat letim.

Na Poti Iz Pekla V Vice
Ko Misli Osti In Bodice
Kljuvajo Kot Besne Ptice
Se Spomnim Lepotice
Njen Lik In Zalo Lice
Ta Mili Glas Golobice
Le Kdo Je To Čedno Dekle?
Le Kdo Mi To Pove?

Ne spi!
Zbudi se
in sanjaj...