Tako neizmerno in priglušeno,
kakor polnočna drevesa
lastno nebo pregrnejo,
me votli tvoja sapa.

Kadar čez večere pogoltno izmakneš
plamene sajaste govorice
in zjutraj še porcelanaste glasove,
začutim raskav hlad.

Vsakič nekoliko bližje.

Vem, med prsti te pestujem,
vse od prvih kapelj zaznav naprej.

Pod ostrešjem besede
Sem
Le še razprt les

Na večer ko se mrak pretegne
Čez kosem
Razbarvanih brez

Se vitko spotegnjene sence
Kot pesem
Scedijo prek dreves

Preden zadnji odmev povsem ponikne
Kamenim
Skozi razpoke spečih očes

V prvi krik

Prižgem si pisalo.
Pišem,
čutim mentol.

izdolbi me vsega
moja zvesta
membranasta beseda

kajti danes nisem
ne zven
niti pomen

le pesem

Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.

V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.

Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-

tako zgodaj da jutro odteka
skozi kanale obnebja

si odeneš haljo jutranje slane
in se pregneteš v dišave
ki jih ljubosumno hraniš le zase

ter rezko zadišiš še navznoter