Skušam zbrati
jih spet nazaj,
delce mojega uma,
ne vem, kod leže,
skušam,
želim si lepih sanj,
tu sredi niča.

Čudne misli,
begajo po glavi,
polmrak lega na dvorišče

Klopce bele,
krog in krog
ob zeleni trati,
na eno sedem,

Poglej ta svet,
preveč široko vprašanje.
Poglej sebe,
na meji razuma.
Poglej me,
ti si bedak.

Ob posvečeni uri,
le eno mi še ostane,
da vse končam, porečem,
um naj iz pepela vstane.

Včasih se trudimo, da bi objeli prostor,
Saj si ne predstavljamo, da bi prostor objel nas.

Objamemo z mislijo in pogledom, ki ima krila.
A to so zgolj želje, da osvojimo neznano.
Tako prefinjene so vertikale in horizontale, ki omogočajo let,
da razlomijo in sestavijo pogled v istem trenutku
Ne moremo jim odreči sodelovanja.

Zdaj so žile zgolj
adrenalinski sunki
in roke nohtni noži
parajoč sedanjost,
vlečoč nazajnazajnazaj...

Zobje se zažirajo v trpkost trenutka:
iz enega v drugega,
s tankimi premori,
kot da je sonce kletka
in so tvoji stoki odrešitev.