V črnih jutrih iz tvojih prstov
srkam krvav nektar ljubezni.
Bela breza je ukradla spomin,
ki je izkrvavel iz obličja njene krošnje.
Srkam zadnje kaplje
sladke inzulinske rezistence,
ko v sinoatrialnem vozlu ni več
ljubezni zame.
AP = O ...
Ljubezen je v aritmiji.

vse se lesketa
v znamenju
popolnosti
skozi svilnate
oblake
zavite v lepe
besede

nisi princ
če čakaš na konju
da naskočiš
vsako kobilo
ki ti pride
naproti

Verjetno je vseeno kako in koliko ga objemam ali pa ne
in ali so moja stopala res tako trdna
in moji zobje zaceljeni

Vsakič znova
mu moram priznati poraz.
Vseprisoten in vsemogočen,
V zrcalu tako ničeven

Moji lasje bodo zmeraj malo kodrasti od preteklosti,
moje oči zabuhle od joka

Prebedela je dolge noči.
Poznala je vse sence teme
in njihove otožne sanje.
Temne ure je gledala,
kako se svetle niti prepletajo
druga z drugo.
Sonce in Mesec,
kako se ljubeče lovita ...
in nikoli ne ujameta.

Točno tu sem sedela. Objokana.
Ti si plezal po skalah in jih krušil.
Kose in koščke trdnih, ostrih skal.
Stojim tu pred tabo,
gola pred tvojimi pogledi.
Z razgaljeno dušo.
Tvoje oči lakomno požirajo lupino
gole morske deklice.
Longplay plošča se je vrtela in vrtela ...
 

Tam nekje si, vedno blizu in nikdar te moje roke ne dosežejo.
A to ne pomeni, da te ni, kajti ti jemlješ.
najprej mene, nato njo in še drugo njo in potem še nekega njega.

Včasih jih pokažeš, vse vzete, kot nežne obrise jih naslikaš na steno.
in potem se igrava.
Pokaži mi najljubšega da ti ga vrnem, je tvoj glas.
Ostale bom izbrisala, je tvoja grožnja.