Neumorno me spreminja, utruja telo
edino njemu ne morem ustreči
vse drugo lahko v hotenju preobrnem
le dnevu in uri ne morem...

Sem moja razmetana soba,
Šišmiš, navihani dihur?
Sem svoja negotovost in lenoba,
večne igre, vprašanja
in moj venomer...

Šibaste veje upogljivih vrb
so božale fresko. Dom, cvetni grb
srčnega mesta. Orant se smeje
in pomežikne, odveč...

Upiram svoj pogled,
pogled na sebe in na misli
koliko sem do sedaj uspel
živeti s srcem brez zavisti.

Dajte mi toplih noči,
padajočih z balkonov mesta,
v urah posušenega perila
zvonovi, golobi, kazalci,
pest spominov v...

Vsak potrebuje nekoga – tudi on.
Morda mene.

… neverjetno bi postalo vsakdanje …
… ko bi živela zno...

tišina ki daje upanje
tišina ki skeli...
tiho se spušča na dušo
nekaj peresno lahkega,
ki pravi da je ju...

Rožni venec
spletem
iz telesa
tvoj'ga.

Trganje resničnosti,
ko se nebo cedi v valovih
na moje nezaščitene lase
v mojo nezaščiteno notranjost

Peneči se valovi drobijo steklenico, v katero je ujeto življenje.
Veter nosi poslednje razbitine otopelega stekla.
Sonce hladi pek...