cecilija, ribon se je odplazil neznano kam.
rute si spravila pod hrast.
govorili so, da ji je mali srb hotel zlesti pod hid

Vojna se nas še ni dotaknila,
vojna še ni pozlatila naših src
s hladnimi kroglami

brutalne ljubezni, čutim

večer, globok kot zaprto okno
pekočih pokrajin, električnih šmink,
srebrnih hierofantov v lagunah,
morda še zadnjič zaslutim

Ko nežen in mehkoben dotik
tople, prijetne bližine
prevzame mojo kožo,
ki diha ljubezen skozi srce
v tvoj objem, utonem v
iluziji trenutne gorečnosti…

Prebarvana ograja.
Pospravljene črepinje.
Pomita spozka tla.

Zložena vsa posoda.
Gredice prekopane.
Podrast populjena.

Odprta so še vrata,
odstrte žaluzije,
Prižgana žarnica.

ne veš
kako z lahkoto
tvoja ljubezen
me izstrada
bulimično izprazni
in pusti izstradano
ležati v izbljuvkih
oropano hotenja
lakotno
po tvojem bitju
ki omamno

Zabrisane arkade
Ostarelega neba
So mi najlepša simfonija,
Ko v preseku meseca
Razkačen bas razbija
In riše mi v ušesa
Počeno sinusoido,
Da mi iz blaznega telesa
Izskoči razpršen libido
Vate, draga, ki imaš v očeh
Jeklene nože,
Vate, draga, ki me sili v greh
Vonj tvoje kože.