Moji živčni končiči rastejo
in nekje za nevednostjo in zlobo
je gora,
ki jo moram še preplezati.

Ker imajo besede olupke
kot breskve:
za zobe zatikajoče,
tanke in kosmate

So stvari,
ki lebdijo
v polju nezaznavnega,
ker dobro skrivam.
Ampak tebi
pokažem.

tonika dominanta
opojnost
iščoč obraza
ki bi spominjal nanj
sedem minut čakanja
zadostuje
le en klic in on
on se bo predramil
njegova polovica pa
se bo osamljena
odpravila spat
spije zadnji kozarček
noč se spreminja v dan

Za vajo nežno ubijaš.
Nisi narejen za to.
Nikoli ne boš mogel ubiti vešče,
ne kateri jezdiva oba.
Vešče gredo na luč, ti pa jo privijaš.
Mečeš orle z najvišjega okna.
Utapljaš ribe v studenčnici.
Pogubljaš kamele v brezpotju puščave.
Volkove za kazen naženeš v divjino.
Gledaš mene.

Z orjaškimi zrkli
je izlegel jajce zarje
noj kaganove palače.

Morda zatuli prefekture,
Taklamakan in svilno cesto,
tjenšanske breskve sinekure,
pijani švist mongolskih lokov.

Ustnice razprte promenad
besede v nedrja Teriona,
ko sonca luščijo s fasad

brez usmiljenja.

Beli križi znoja formalina
zavrtih slačipunc s Siona,
da dežuje tesna pelerina

brez usmiljenja.