Nekoč sem z zobmi
nabirala borove iglice:
žiljenje je imelo okus
in nekaj sladkega
se mi je zajedlo za nohte 

Zdaj sem
do krvi
od iskanja
razgrižena
in moje slamnato srce
ne kresuje-
plameni

V zvoku, ki nas je rodil,
smo se vzpenjali
nad strehe nebotičnikov,
da bi ujeli deviški smeh
oblačnih častilcev.

Divji Oskar in Rdeči zmaj.

Če se zdi,
da ne gredo nikamor
moje poti,
lahko na mestu gledam,
se čudim,
strmim;
imam ji, imam -
Oblake.

Pesek v očeh,
ki se zažira v moj pogled;
žile kričijo in v izdihih mezijo kri,
ki se spušča po licih in oblizuje pore;
iz njih iztisne še zadnjo prošnjo brez naslovnika;
zvestoba krvi objame vrat,
ki ji pesem karotide ni tuja;
prsni koš z vdanim salutiranjem sprejme rdeči potok;
pore kože dalje vdahnejo rdeče niti,
ki markirajo cesto proti stegnom.

Vzel sem misel,
valjal po ustih,
odvrgel sidro,
pustil.

Natovoril plen,
mreže cedeče,
skusil pekočost
misli pustih,
tako se reče.

Se vsedla je na krhke stole živih,
kot že mnogokrat prišla je na obisk.
Krik cenen, zamolkel grom, ne zgrizen vrisk
preglasil ni vprašanj nje pronicljivih.

Je tipala jih drzno, strpno, žgoče,
odzivov hipnih ni pričakovala.
Sedela mirno je, opazovala,
Nesmrtna, Ona, ki odgovor hoče.