Berlin
Paris
Peking

Sladke odbite ideje
rastejo
v velemestih moje domišljije.

zapletaš se
v migetanje vozlov
stkanih v ranljivosti
ponujene dlani
vtkeš
v zasejan nemir
nitkasto zlepiš
v posajeno realnost

Midva sva tu - pasji lajež in črički na neposeljenem otoku
in sva - proti vrhu vsakega jambora oblike poletnih zvezd;

kadar objemava borovce stare dalmatinke, povem, tretjič sem tu
in ta vonj zalagam, v žepih ga hranim za hladne ljubljanske dni,

ko bomo z njim pihali v lampijone, da bodo žareli poletni čar
in nas zalagali z okusom prepečenca, ki ga ob večerih tu deliva,

V oddaljeni sliki
tvoje zabrisane zavesti
lebdi bela meglica
zatrtega spoznanja.

Z drobno žličko
narejeno iz
materije hotenj
praskaš z dna
svoje nepredvidljivosti
zaskorjene ostanke dejanj,
ki nikoli niso bila več kot
begajoča, a tako ukoreninjena
želja.

Noč je, ljubezen spi pod črno škatlo.
Moja negotovost je tvoje orožje.
Čemu bi te uničil?
Moj peskovnik ni več tako majhen.

Ko ugasnejo luči, se začne cirkus.
Otrok v meni zaživi in nihče mu ne ugovarja.
Duši se v škatli, prostovoljno.
Nikar je ne odpri.
Presenečenja so dvolična.
Skrivnost pa je zmeraj odkrita.

Topline ni in je ne bo.
Poišči jo drugje.
Ta odnos boli.
Niti ne navdihuje.
Zastira, ovira.
Zdi se kot da konec je sveta.
Življenje pa se je ravno začelo.