Travnik z žafrani,
vijolična preproga v vetru zadiši.

Utrinek zvezde,
plaz svetlih, iskrivih idej
lune ne zmoti.

Mežik pomladi
me je prebudil
iz spanca tisočerih noči.
Zarisal je rdečino na lice.
Nežno pobožal oživele trepalnice.
Dahnil poljub na pozabljene ustnice.
Kraljevsko me dvignil iz postelje
in me v ritmu ptičjega petja
pospremil do vrat novega življenja.

Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla.
Origami je zgiban, upognjen, zavihan.
Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla
notranjost. Kristal je razpokan, razpihan.

Tisoč črtic in prask in še tisoč.
Nevidne poti solz. Razlogi
so kremplji v mesu. Noči so obroč
okrog čela. Na tesno, premnogi.

V preprostih dneh iščem epske konce
v drobnem tisku
ali oglatih oklepajih

V preprostih dneh se
pogovarjam s steklom
mrzim brezčasnot
prostituiram kreativnost 

Kjer mi veter
mrši možganske mreže
stojim s polnimi pestmi peska
prečiščene svobode

V tvojem glasu so kristali
raztreščenih zvezd:
včasih ostri a preprivlačno svetli.
Ko počivaš svoje lase v mojih prsih,
srce prede dolge niti dnevov
okrog najinih prstancev...