Izumil sem lasten razum.
Odšel bom tja,
se sestrelil na zemljo.
Skozi kri zvezd,
električne plime herojev,
poiskal bom,
fanatično družico
zastrupljenih možganov.
Šepetal ji bom
razuzdano poželenje
v nora ušesa,
tajne uroke,
razpenjene blodnje
nebeških kraljestev.

Sledi dežju,
ki vse spira

Njegove poti so kratke in ozke
in vodijo v povojih resnice
v skrito središče
žalosti 

menjam MP3
za pest starih frnikol
lepše mladosti

Bljuješ,
ko me iščeš,
svoj smeh spreminjaš.
Radost ti je tuja,
samevaš.
Tihi žolč piješ,
potrebuješ.
Tvoje kazni so moje želje.
Strahovi so popolni.
Kri si pila,
ko so te dojili,
njih strah te je kvaril.
Kdo si?

Dokler vsi tako mislijo,
ostanem tukaj.
Ne morem,
niti vas nočem prizadeti.
Trenutek.
Zavidam vam.
Vaš čas potrebujem,
da ga razkosam.

Nocoj se večer ne bo utrnil,
jutra bodo vsa krvava.
Izmikam se,
dajem vam prednost.

Ujetniki umirajo
pod udarci čuvarjev časa.
Kot dih,
v obleki,
ki stiska,
kažejo svoja drobovja.
Zvezde so zaskrbljene,
ko rablju omahne glava vstran.
Iz obroča zdrsne
ključ do svobode.
Zdrsneš v tanko razpoko.