Ti govoriš.
Jaz zrem v prste.
Predstavljam si dotik na svoji koži.

Nato obmolkneš.
Pogled zasidraš vame.
Ičeš brezkončno dno v modrini oceana.

Ah, preprostost.
In v njej ljubezen.
Z nasprotnih koncev stare barske mize.

Klikni za začetek

klik

Globoko vdihni, rame nazaj,
naraven obraz

bo? v redu ...

Poročam:
naletel sem na težave!
Tam so, vprašaji
v peskovniku misli,
ne dajo mi miru,
vodijo me po
starorazumskih poteh -
zdaj sem naplavina.

Kot en oljni flek,
za nikamor in smrdeč.

Prosi me, da ti odrežem krila.
Ti megla, ki se vlečeš po stenah.

Moja senca je hrast.
Moja zvezda stalnica
se imenuje vest.
Moje iskanje
delanje stopinj.

Razrešil sem sudoku misli,
zdaj sva le še z mojo prestrašenostjo.
Še, še, še,
še in še in še
prestrašenosti.