Veter zapiha
in vzame vetrnici
cveta obliko.

Vrtnica reši
se -- sled rdečine na
razprti dlani.

Ledeno mesto mamutov,
poka pod težkimi nogami.
Prebivalci ne vidijo lepote kristalne palače,
ki se topi v popoldanskem soncu.
Glasno tuljenje drobi ogledala
in sproža plazove pozabe.
Mamuti brzijo proti ponovnemu izumrtju.

Oranžna supernova na nebu
oznanja konec in nov začetek.
Začetek novega konca.
Zakoni entropije nas spreminjajo v pepel.
Iz pepela nove črve.

zamujam na sestanke
na drugi strani vse
lepe obleke tega že
še odurnega bolezen
pokonča brez svinčnika
zgoraj brez dobrega
razgleda. joj. to ni
pesem. pismo rosno je.
zamujam. se pomujam.
drugič bom pet minut
prej našla razlog, da

Pišem,
ker samo sebi lahko verjamem, da sem.

Rišem,
ker samo moje oči vidijo vse razen mene.

Delam,
ker samo moje delo lahko cenim kot sebe.

Mislim,
ker samo z lastnimi mislimi naredim tebe.

Razdraži srce in opeče.
Priplazi se in piči.
Trza v krčih sočna sredica,
hrbtenica se usloči
in dež jo razmoči v cunjo
in na soncu se spogleduje s kamnom.