Bi res lahko zaživela najlepšo pravljico?
Bi nama uspelo združit nebeški duši?

Bi se ljubila do zadnjega diha,
si izmenjavala sokove in izžarevala srečo,
okužila svet z vonjem čarovnije,
širila virus veselja,

… bova zgradila most do najbolj osladnih sanj,
… se bo zgodila (z)medena čarovnija,
… bo prišel trenutek doživetja pravljične dežele fizikalnih dimenzij?

Kolažiram se. Iz koščkov delam kolaž.
Ne najdem več celote. Pobiram.
Malo tu, malo tam. Nekaj ukradem.
Spominom. Biti fotografija. Dokument.
Nespremenjen. Jaz pa delam kolaž.
Delam celoto iz koškov. Spomina.
Ko bi le bila večna fotografija.

Za kaj se živi?
Za to, da se crkne
in vmes še malo telovadi,
da bitje prepusti se v greh navadi,
potem pa kot utrinka več ga ni?

Stene, hiše, mesta,
po sredini prašna cesta,
prehojena, dobro znana,
vedno znova ubrana.

Zbala sva se tišine
in jo začela mašiti z nesmisli
Največja napaka človeštva
je dohitela še naju
ko je bil odsev sonca na obrazu lep
samo če si ga opisal z besedami