Dragulji ob oknu; odgrni zaveso,
sončni jih žarki naj spirajo v prah;
spusti svetlobo v praznino.

Obesek pribit z žebljem na steno,
kositer posipan s poljubi življenja;
bolj hladen kot svet.

Prišla je nova smer
In nov propad
Vsak človek vidi
Svoj razvrat

Prišel je vzhod
In z njim zaton
Propadel danes
Je bonton

Ostaneš zaprta za rešetkami mojih reber
Neprebojen trojanski konj upanja,
ki še ni odprl vrat mojim eritrocitom
Da sluteče bojazlivi tavajo
iz srca v možgane in v roke,
ki trgajo niti oklepa tvojega telesa

Pobarvaj mi veke, zavihaj trepalnice, pozlati oči,
da gledala bom svet, kot ga gledaš ti.
Nasmehni mi usta z rdečim pigmentom,
da bom kot živa, ko bom bledo jokala z vetrom.
Potrosi mi mavričnega prahu na lica,
da videti ne bo mojega neslišnega klica,
klica življenja, klica nesreče, klica trpljenja.

Ti in jaz
sredi noči prebivava,
vsak zase sam
s pomladjo,
v srcu združena..

Čakam dan,
ko bom lahko občutila tvoj dotik.
Čakam dan,
ko bom lahko uzrla tvoj obris
in čakam dan,
ko bo tvoj sladki vonj napolnil moja pljuča,
tvoj nežni glas posrkal kri iz žil,