Črni vran, črni vran,
bela ptica - golobica,
črni vran, črni vran.

Kot neskončen dež, čutim padati njegove prste.
Razprem telo, razparam kožo, da bi kaplje mi
vse dele prebudile. Da bi pognojile zemljo,
za rast novih vseh lepot. Vseh čutil. Čustev mojih.

Iz naborka na krilu
ne znam povzeti bistva.
V broški izgubljam
njegov odsev
in se utapljam v dimu
zaokroženih misli.

Očitno sem danes brez glamurnega ošilka.

Ko poskušam previti nazaj trenutke emocij
in dihanja skozi papir,
markiram lasten portret
v zrcalu kozarca
in nanašam brušene užitke
na ogrlico plevela.

V senci ličila
in predrznih čipk,
se skriva notranja estetska rima,
ki je ne izražam.

Odmevi korakov po mokrem asfaltu,
mrači se,le kam zdaj hiti?
Zavit v dolg plašč, sključen – nesrečen?
Ali samo razmišlja o lepih trenutkih in je srečen?
Kdo ve, kaj se v njegovi glavi godi ?
Misli bežijo se mu odvijajo lepi trenutki?
Se mu dogaja to, kar si želi?