Čuden občutek. Bežati,  teči in hkrati ostati. Na mestu. Ravno tam.
Mokrota mojih las se v vetru ne suši. Ker ga ni. Saj se skrivam.
Stojim. Čutim pa, da bežim. Hitrostni tek. Rekord. Vseh časov.
Pa sem še vedno tu. Ravno tam, kjer sem začela teči. Absurd.

Tvoja pika na obrazu je ravno takšna
kot moja pika na trebuhu.
Tvoja je manjša, drugačne oblike, temnejša.
In vendar je ista kot moja.

Sanjala sem te, pa še poznam te ne.
Še videla te nisem. Sploh vem ne, če si.
In vendar hrepenim. Si vlažim ustnice.
Da ugriznil bi vanje. Da bi te čutila.

Je zaslutila,
ukrivila se je reka
in napela.
Puščica vsak čas bo izletela.
Zato ne poj več
ptica žalostno ob bregu.
Se priklonilo dno je nebu.

Ne znam opisati barve, ki vabljivo žari pred menoj.
Sedim tam na sredini zelenice. Novorojene zelene barve.
V objemu rumenih cvetov. To je sončevo polje.  Gotovo.
Sezujem si grde in prestare čevlje. In svoj prehojeni pečat.

Sloniš na zidu.
Neviden.
Obrnem se.
In žvečim češnjo.
Tvojo. Ki si mi jo dal.