Prebudi se, odpri oči.
Poglej okrog, nasmehni se.
Vse je lepo kakor ti.

Sprehodi po poti se,
pogled oblakom nameni,
jih v sonce spremeni.

Tisti zadnji dih...

Ali se zavedaš?
Ali čutiš življenje, ki odhaja?
Ali čutiš?
Ljubezen?
Jo čutiš?

Je lepo biti angel?

Ko iz ostre beline
sonce prikliče življenje
in vsaka bilka vztrepeta
v stvarnikovo slavo?

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Kot zelena kača se mi vije okrog posušenih nog.
Z jezikom svojim sika. Razdvaja dušo. Nosi strup.
Nežno vtira vame gnusen sluz. Me podkupuje.
Boža me. Me pljuva. V celoti hoče vame. Biti jaz.

Veš, Tanja,
sonček sije,
in popki na vrbah so se odprli,
in ptički pojejo,
in vedno bolj toplo je.